Skip to content

VirtualBox okolje

Učni list 1: Priprava laboratorijskega okolja v VirtualBoxu

Namen vaje

Tvoja naloga je, da pripraviš dve virtualni Linux napravi, določiš vlogi strežnik/klient, urediš omrežne kartice in vzpostaviš osnovno povezljivost, na kateri bodo temeljile vse naslednje vaje.

Kako brati mikro razlage
  • razčlenitev sintakse — kaj pomeni posamezni del ukaza
  • kaj se zgodi po pritisku Enter — neposredna posledica v sistemu ali omrežju
  • na kaj ukaz vpliva — datoteka, proces ali port
  • kaj pričakuješ kot rezultat — konkretna kontrolna točka

Cilj je, da ne ostaneš na ravni prepisal sem ukaz, ampak prideš do ravni vem, zakaj sem ga izvedel in kaj moram po njem preveriti.

Majhen primer za ukaz ip a:

  • razčlenitev sintakse — ip je ukaz za omrežje, a pa pomeni prikaz naslovov in vmesnikov
  • kaj se zgodi po pritisku Enter — ničesar ne spremeniš, samo pogledaš trenutno stanje
  • na kaj ukaz vpliva — neposredno na nič, ker je to opazovalni ukaz
  • kaj pričakuješ kot rezultat — vidiš npr. vmesnik enp0s8 in naslov 192.168.56.10/24
Cilji
  • razumeš vlogo hipervizorja in virtualnega stroja
  • znaš pripraviti dve ločeni virtualki za laboratorijsko delo
  • razumeš razliko med omrežjema NAT in Host-Only
  • znaš nastaviti statični IP naslov na strežniku in klientu
  • znaš preveriti osnovno IP povezljivost ter ime gostitelja
Potrebna oprema in predznanje
  • nameščen Oracle VirtualBox
  • na voljo Ubuntu Server ali druga Debian/Ubuntu distribucija
  • osnovno poznavanje terminala in ukazov ip, ping, hostnamectl
Laboratorijske privzete vrednosti
  • strežnik: server z naslovom 192.168.56.10
  • klient: client z naslovom 192.168.56.20
  • laboratorijska domena: lab.local
  • interno laboratorijsko omrežje: 192.168.56.0/24 na Host-Only vmesniku
  • dostop do interneta in paketov: NAT
Teorija v ozadju

Virtualni stroj je računalnik z lastnim operacijskim sistemom, ki teče znotraj drugega računalnika. Za laboratorij je to idealno, ker lahko delamo poskuse, delamo napake in vse skupaj hitro obnovimo.

Uporabili bomo dve virtualki. Strežnik bo ponujal storitve, kot so SSH, DNS, DHCP, spletni strežnik in poštni strežnik. Klient bo deloval kot odjemalec, s katerim bomo te storitve preverjali.

Pri omrežju bomo ločili dva namena. NAT omogoča dostop do interneta za nameščanje paketov. Host-Only ustvari interno laboratorijsko omrežje med virtualkami in gostiteljem. To notranje omrežje je jedro vaj, ker lahko tam svobodno testiramo storitve.

Statični naslovi so pomembni, ker strežnik ne sme “plavati” po omrežju. Če DNS strežnik, spletni strežnik ali NFS strežnik vsakič dobi drug IP, razpade vse, kar je zgrajeno nad njim.

Na kaj je treba paziti
  • Ne ugibaj imen omrežnih vmesnikov. Najprej preveri izpis ip a, ker sta enp0s3 in enp0s8 samo tipična primera.
  • Pri netplan konfiguraciji je YAML občutljiv na zamike. Ena napačna preslednica in omrežje odpove.
  • Pred večjimi spremembami naredi snapshot. To ni lenoba, to je profesionalna samoohranitev.

Kako brati to vajo

Vsak korak ima tri plasti: kaj narediš, kaj ukaz pomeni in kaj se v ozadju zgodi v sistemu ali omrežju. Cilj ni slepo kopiranje ukazov, ampak razumevanje, zakaj posamezni korak obstaja.

Kaj narediš

V VirtualBoxu ustvari VM server in VM client. Za strežnik izberi minimalno 2 GB RAM in 2 jedri. Za klienta zadošča 2 GB RAM. Namesti Linux na oba sistema.

Če to delaš prvič, si pomagaj s tem zaporedjem v grafičnem vmesniku:

  1. Klikni New.
  2. Kot ime vpiši server, izberi Linux in različico Ubuntu (64-bit).
  3. Dodeli vsaj 2048 MB RAM in za strežnik 2 procesorski jedri.
  4. Ustvari nov disk tipa VDI, dinamično dodeljen, velik vsaj 20 GB.
  5. Enak postopek ponovi še za client; tudi tam zadošča 2048 MB RAM.
  6. Na oba VM-ja priklopi ISO sliko Ubuntu Server in dokončaj namestitev.

Kaj ta korak pomeni

V tem koraku še ne konfiguriraš servisa. Postavljaš temelje. Ločena VM-ja pomenita, da bo ena naprava nekaj ponujala, druga pa to preverjala. Tako jasno vidiš pravi model klient–strežnik, ne samo “ukazi delajo na eni škatli”.

Kaj se dogaja v ozadju

V ozadju VirtualBox emulira strojno opremo: disk, mrežno kartico, procesor in druge naprave. Operacijski sistem znotraj VM ne ve, da je virtualiziran, zato se obnaša skoraj enako kot fizični računalnik.

Kaj moraš opaziti

Po namestitvi se oba sistema zaženeta do prijavnega zaslona oziroma lupine.

Če ne dela, preveri

  • Če je VM zelo počasen, preveri, ali je v BIOS/UEFI omogočena virtualizacija (VT-x/AMD-V).
  • Če se sistem ne zažene z ISO slike, preveri vrstni red zagona in ali je ISO pravilno priklopljen.
2. Nastavi omrežna vmesnika NAT in Host-Only

Kaj narediš

Na obeh virtualkah nastavi Adapter 1 = NAT in Adapter 2 = Host-Only Adapter.

V VirtualBoxu to najdeš pod Settings -> Network. Pri Adapter 1 izberi Attached to: NAT, pri Adapter 2 pa Attached to: Host-Only Adapter.

Kaj ta korak pomeni

NAT služi za dostop do interneta in paketov apt. Host-Only pa ustvari ločeno laboratorijsko omrežje, kjer bosta strežnik in klient komunicirala med seboj. Tako ne mešaš laboratorija z domačim ali šolskim omrežjem.

Kaj se dogaja v ozadju

Ko VM pošilja promet prek NAT, VirtualBox promet prevede prek gostiteljskega računalnika. Pri Host-Only pa VirtualBox naredi virtualno stikalo, na katerega so priklopljene virtualke.

Kaj moraš opaziti

Po zagonu sistema bosta praviloma vidna dva mrežna vmesnika. Eden dobi naslov prek NAT omrežja, drugi pa bo namenjen internemu laboratoriju.

Če ne dela, preveri

  • Če nimaš Host-Only omrežja, ga ustvari v VirtualBox nastavitvah omrežja.
  • Če se vmesnik ne pojavi, VM ugasni in ponovno preveri nastavitve mrežnih kartic.
3. Preveri imena omrežnih vmesnikov

Kaj narediš

Na obeh sistemih preveri, kako se dejansko imenujeta mrežna vmesnika.

Ukazi

ip a
Mikro razlaga ukazov

Ukaz 1: ip a

  • Razčlenitev sintakse:
  • ip je sodobno orodje za delo z omrežnimi vmesniki.
  • a je skrajšano za address in pokaže naslove, vmesnike ter njihovo stanje.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Ukaz ne spremeni ničesar. Sistem samo izpiše trenutno stanje omrežnih vmesnikov, naslovov in njihovega stanja.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ukaz je opazovalni. Preverja trenutno omrežno stanje, ne pa konfiguracije ne spreminja.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Vidiš vsaj dva vmesnika, običajno enega za NAT in enega za Host-Only, skupaj z njunimi IP naslovi ali stanjem DOWN.
Zakaj je korak pomemben

Če ta ukaz izvedeš brez razumevanja, bo sistem morda na videz deloval, ti pa ne bo jasno, kje iskati napako. Zato po vsakem takem bloku vedno preveri vsaj eno od treh stvari: datoteko, stanje storitve ali omrežni odziv.

Kaj ta korak pomeni

Ukaz izpiše vse mrežne vmesnike, njihove IP naslove in stanje. To je ključni prvi diagnostični korak, ker brez pravilnega imena vmesnika kasneje ne moreš pravilno urediti statičnega naslova, DHCP ali požarnega zidu.

Kaj se dogaja v ozadju

Linux uporablja predvidljiva imena vmesnikov, kot so enp0s3, enp0s8, ens33 in podobno. To so imena na osnovi lokacije naprave in niso vedno enaka med sistemi.

Kaj moraš opaziti

Prepoznaj, kateri vmesnik je NAT in kateri Host-Only. Običajno bo NAT že imel naslov, Host-Only pa bo brez naslova ali s privzeto konfiguracijo.

Če ne dela, preveri

  • Če je pri vmesniku zapis DOWN, ga bo morda treba aktivirati ali pa omrežje še ni pravilno nastavljeno v VirtualBoxu.
4. Nastavi ime gostitelja na strežniku in klientu

Kaj narediš

Na strežniku nastavi ime server, na klientu pa client.

Ukazi

sudo hostnamectl set-hostname server
sudo hostnamectl set-hostname client
Mikro razlaga ukazov

Ukaz 1: sudo hostnamectl set-hostname server

  • Razčlenitev sintakse:
  • hostnamectl upravlja ime računalnika v sistemu systemd.
  • set-hostname server trajno nastavi sistemsko ime na server.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Takoj preveri, kaj se je spremenilo.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Datoteke: /etc/hostname
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Poišči en jasen, preverljiv učinek.

Ukaz 2: sudo hostnamectl set-hostname client

  • Razčlenitev sintakse:
  • hostnamectl upravlja ime računalnika v sistemu systemd.
  • set-hostname client trajno nastavi sistemsko ime na client.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Takoj preveri, kaj se je spremenilo.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Datoteke: /etc/hostname
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Poišči en jasen, preverljiv učinek.
Zakaj je korak pomemben

Če ta ukaz izvedeš brez razumevanja, bo sistem morda na videz deloval, ti pa ne bo jasno, kje iskati napako. Zato po vsakem takem bloku vedno preveri vsaj eno od treh stvari: datoteko, stanje storitve ali omrežni odziv.

Kaj ta korak pomeni

Ime gostitelja pomaga pri orientaciji. Ko delaš z več stroji, je “server” veliko bolj uporaben kot “ubuntu” ali “localhost”.

Kaj se dogaja v ozadju

hostnamectl spremeni sistemsko ime, ki ga uporabljajo prijavni pozivi, dnevniki in številne storitve.

Kaj moraš opaziti

Po ponovni prijavi oziroma ponovnem odpiranju terminala se ime v ukazni vrstici spremeni.

Če ne dela, preveri

  • Če se ime ne osveži takoj, se odjavi in znova prijavi ali zaženi VM ponovno.
5. Na strežniku uredi statični IP na internem omrežju

Kaj narediš

Z netplan konfiguracijo določi strežniku statični naslov 192.168.56.10/24 na Host-Only vmesniku.

Ukazi

sudo nano /etc/netplan/01-lab.yaml
sudo netplan try
sudo netplan apply
Mikro razlaga ukazov

Ukaz 1: sudo nano /etc/netplan/01-lab.yaml

  • Razčlenitev sintakse:
  • nano odpre besedilno datoteko v terminalskem urejevalniku.
  • Odpira se datoteka /etc/netplan/01-lab.yaml. Če datoteka še ne obstaja, jo boš ob shranjevanju ustvaril.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Sprememba se še ne zgodi v teku storitve. Najprej spremeniš datoteko na disku; učinek nastopi šele po restartu ali reloadu storitve.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Datoteke: /etc/netplan/01-lab.yaml
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Poišči en jasen, preverljiv učinek.

Ukaz 2: sudo netplan try

  • Razčlenitev sintakse:
  • netplan upravlja mrežno konfiguracijo na Ubuntu sistemih.
  • try začasno uporabi novo mrežno konfiguracijo in omogoči povrnitev, če si odsekal omrežje.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Mrežni vmesnik lahko dobi nov naslov, prehod ali DNS strežnik. Če je konfiguracija napačna, lahko izgubiš povezljivost.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Nova mrežna konfiguracija se začasno uporabi in povezljivost ostane živa.

Ukaz 3: sudo netplan apply

  • Razčlenitev sintakse:
  • apply trajno naloži trenutno zapisano konfiguracijo Netplana.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Mrežni vmesnik lahko dobi nov naslov, prehod ali DNS strežnik. Če je konfiguracija napačna, lahko izgubiš povezljivost.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Vmesnik dobi pričakovani IP naslov, pot do druge virtualke pa ostane delujoča.
Zakaj je korak pomemben

Če ta ukaz izvedeš brez razumevanja, bo sistem morda na videz deloval, ti pa ne bo jasno, kje iskati napako. Zato po vsakem takem bloku vedno preveri vsaj eno od treh stvari: datoteko, stanje storitve ali omrežni odziv.

Primer konfiguracije

network:
  version: 2
  renderer: networkd
  ethernets:
    enp0s3:
      dhcp4: true
    enp0s8:
      dhcp4: false
      addresses:
        - 192.168.56.10/24

Kaj ta korak pomeni

NAT vmesnik pustiš na DHCP, ker prek njega dobivaš internet. Internemu vmesniku pa ročno določiš naslov, ker mora strežnik ostati vedno dosegljiv na istem IP-ju.

Kaj se dogaja v ozadju

Netplan prebere YAML in generira konfiguracijo za systemd-networkd ali NetworkManager. netplan try je varovalka: če se zakleneš ven, se sprememba samodejno prekliče.

Kaj moraš opaziti

Po potrditvi mora ip a na internem vmesniku pokazati naslov 192.168.56.10/24.

Če ne dela, preveri

  • Če netplan try javi napako, je skoraj vedno težava v zamikih YAML.
  • Če si zamenjal vmesnika in dal statični naslov na NAT, boš imel zmedo pri routingu.
6. Na klientu uredi statični IP na internem omrežju

Kaj narediš

Na klientu naredi podobno konfiguracijo, le da uporabi naslov 192.168.56.20/24.

Ukazi

sudo nano /etc/netplan/01-lab.yaml
sudo netplan try
sudo netplan apply
Mikro razlaga ukazov

Ukaz 1: sudo nano /etc/netplan/01-lab.yaml

  • Razčlenitev sintakse:
  • nano odpre besedilno datoteko v terminalskem urejevalniku.
  • Odpira se datoteka /etc/netplan/01-lab.yaml. Če datoteka še ne obstaja, jo boš ob shranjevanju ustvaril.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Sprememba se še ne zgodi v teku storitve. Najprej spremeniš datoteko na disku; učinek nastopi šele po restartu ali reloadu storitve.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Datoteke: /etc/netplan/01-lab.yaml
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Poišči en jasen, preverljiv učinek.

Ukaz 2: sudo netplan try

  • Razčlenitev sintakse:
  • netplan upravlja mrežno konfiguracijo na Ubuntu sistemih.
  • try začasno uporabi novo mrežno konfiguracijo in omogoči povrnitev, če si odsekal omrežje.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Mrežni vmesnik lahko dobi nov naslov, prehod ali DNS strežnik. Če je konfiguracija napačna, lahko izgubiš povezljivost.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Nova mrežna konfiguracija se začasno uporabi in povezljivost ostane živa.

Ukaz 3: sudo netplan apply

  • Razčlenitev sintakse:
  • apply trajno naloži trenutno zapisano konfiguracijo Netplana.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Mrežni vmesnik lahko dobi nov naslov, prehod ali DNS strežnik. Če je konfiguracija napačna, lahko izgubiš povezljivost.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Vmesnik dobi pričakovani IP naslov, pot do druge virtualke pa ostane delujoča.
Zakaj je korak pomemben

Če ta ukaz izvedeš brez razumevanja, bo sistem morda na videz deloval, ti pa ne bo jasno, kje iskati napako. Zato po vsakem takem bloku vedno preveri vsaj eno od treh stvari: datoteko, stanje storitve ali omrežni odziv.

Primer konfiguracije

network:
  version: 2
  renderer: networkd
  ethernets:
    enp0s3:
      dhcp4: true
    enp0s8:
      dhcp4: false
      addresses:
        - 192.168.56.20/24

Kaj ta korak pomeni

Za začetek tudi klient dobi statični naslov. Pri DHCP vaji ga bomo pozneje preklopili na samodejno pridobivanje naslova in s tem lepo videli razliko med statično in dinamično konfiguracijo.

Kaj se dogaja v ozadju

Z dvema znanima naslovoma lahko enostavno ugotavljaš, ali je težava v omrežju, storitvi ali samo v napačnem naslovu.

Kaj moraš opaziti

Klient mora imeti naslov 192.168.56.20/24 na internem vmesniku.

Če ne dela, preveri

  • Če klient in strežnik končata z istim IP-jem, bo prišlo do konflikta naslovov.
7. Dodaj osnovne zapise v /etc/hosts

Kaj narediš

Na obeh sistemih dodaj lokalne zapise za server.lab.local in client.lab.local.

Ukazi

sudo nano /etc/hosts
Mikro razlaga ukazov

Ukaz 1: sudo nano /etc/hosts

  • Razčlenitev sintakse:
  • nano odpre besedilno datoteko v terminalskem urejevalniku.
  • Odpira se datoteka /etc/hosts. Če datoteka še ne obstaja, jo boš ob shranjevanju ustvaril.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Sprememba se še ne zgodi v teku storitve. Najprej spremeniš datoteko na disku; učinek nastopi šele po restartu ali reloadu storitve.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Datoteke: /etc/hosts
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Poišči en jasen, preverljiv učinek.
Zakaj je korak pomemben

Če ta ukaz izvedeš brez razumevanja, bo sistem morda na videz deloval, ti pa ne bo jasno, kje iskati napako. Zato po vsakem takem bloku vedno preveri vsaj eno od treh stvari: datoteko, stanje storitve ali omrežni odziv.

Primer konfiguracije

192.168.56.10   server.lab.local server
192.168.56.20   client.lab.local client

Kaj ta korak pomeni

To še ni pravi DNS, je pa uporabna vmesna rešitev. Sistem bo pri razreševanju imen najprej pogledal v lokalno datoteko hosts, zato lahko že zgodaj uporabljaš smiselna imena.

Kaj se dogaja v ozadju

Datoteka /etc/hosts je stari, lokalni mehanizem za preslikavo imen v IP-je. Deluje hitro, a ni centralno upravljana, zato na večjih sistemih ni praktična.

Kaj moraš opaziti

Ukaz ping server.lab.local mora najti pravi naslov.

Če ne dela, preveri

  • Če ime ne deluje, preveri, ali si zapisal pravilni IP in ali v vrstici ni tipkarskih napak.
8. Preveri osnovno povezljivost med VM-jema

Kaj narediš

S klienta pingaj strežnik in obratno. Nato preveri še razreševanje imen prek /etc/hosts.

Ukazi

ping -c 4 192.168.56.10
ping -c 4 192.168.56.20
ping -c 2 server.lab.local
ping -c 2 client.lab.local
Mikro razlaga ukazov

Ukaz 1: ping -c 4 192.168.56.10

  • Razčlenitev sintakse:
  • ping pošilja ICMP echo zahtevke na cilj 192.168.56.10.
  • -c 4 pomeni, da pošlje natančno 4 pakete in se nato ustavi.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Pošljejo se ICMP paketi. S tem preverjaš osnovno dosegljivost med napravami ali pravilno delovanje imen v DNS.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Prejmeš odgovore brez 100 % izgube paketov in z razumno nizkim časom v laboratorijskem okolju.

Ukaz 2: ping -c 4 192.168.56.20

  • Razčlenitev sintakse:
  • ping pošilja ICMP echo zahtevke na cilj 192.168.56.20.
  • -c 4 pomeni, da pošlje natančno 4 pakete in se nato ustavi.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Pošljejo se ICMP paketi. S tem preverjaš osnovno dosegljivost med napravami ali pravilno delovanje imen v DNS.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Prejmeš odgovore brez 100 % izgube paketov in z razumno nizkim časom v laboratorijskem okolju.

Ukaz 3: ping -c 2 server.lab.local

  • Razčlenitev sintakse:
  • ping pošilja ICMP echo zahtevke na cilj server.lab.local.
  • -c 2 pomeni, da pošlje natančno 2 pakete in se nato ustavi.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Pošljejo se ICMP paketi. S tem preverjaš osnovno dosegljivost med napravami ali pravilno delovanje imen v DNS.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Prejmeš odgovore brez 100 % izgube paketov in z razumno nizkim časom v laboratorijskem okolju.

Ukaz 4: ping -c 2 client.lab.local

  • Razčlenitev sintakse:
  • ping pošilja ICMP echo zahtevke na cilj client.lab.local.
  • -c 2 pomeni, da pošlje natančno 2 pakete in se nato ustavi.
  • Kaj se zgodi po pritisku Enter: Pošljejo se ICMP paketi. S tem preverjaš osnovno dosegljivost med napravami ali pravilno delovanje imen v DNS.
  • Na kaj ta ukaz vpliva:
  • Ugotovi, ali ukaz stanje samo preveri ali ga spremeni.
  • Kaj pričakuješ kot rezultat: Prejmeš odgovore brez 100 % izgube paketov in z razumno nizkim časom v laboratorijskem okolju.
Zakaj je korak pomemben

Če ta ukaz izvedeš brez razumevanja, bo sistem morda na videz deloval, ti pa ne bo jasno, kje iskati napako. Zato po vsakem takem bloku vedno preveri vsaj eno od treh stvari: datoteko, stanje storitve ali omrežni odziv.

Kaj ta korak pomeni

To je prvi pravi dokaz, da omrežje deluje. ping preveri dosegljivost na IP ravni. Če ping dela, še ne pomeni, da dela tudi aplikacijska storitev, pomeni pa, da se vsaj osnovni omrežni promet prebije med napravama.

Kaj se dogaja v ozadju

Ukaz ping uporablja ICMP echo zahtevo in odgovor. Če dobiš odgovor, pomeni, da do cilja obstaja pot in da cilj odgovarja na ICMP.

Kaj moraš opaziti

Izpis mora pokazati poslane in prejete pakete brez izgub ali z minimalnimi izgubami.

Če ne dela, preveri

  • Če ping ne dela v nobeno smer, je težava skoraj gotovo v omrežju ali naslovih.
  • Če po IP dela, po imenu pa ne, je problem v hosts ali kasneje v DNS.
9. Naredi snapshot obeh virtualk

Kaj narediš

Ko omrežje dela, v VirtualBoxu ustvari snapshot npr. 01_osnova_deluje.

Kaj ta korak pomeni

To je točka vračanja. Ko bo kasneje kak servis povozil konfiguracijo ali se bo kdo po nesreči zaklenil ven, se ne boš vračal na začetek tečaja.

Kaj se dogaja v ozadju

Snapshot shrani stanje diska in pogosto tudi stanja pomnilnika. V izobraževanju je to močno didaktično orodje, ker omogoča varno eksperimentiranje.

Kaj moraš opaziti

V seznamu snapshotov se pojavi nova obnovitvena točka.

Če ne dela, preveri

  • Če je disk poln, snapshoti hitro postanejo težava. Ohranjaj samo smiselne točke obnovitve.
Preverjanje delovanja
  • [ ] oba VM-ja se uspešno zaženeta
  • [ ] strežnik ima na internem omrežju naslov 192.168.56.10
  • [ ] klient ima na internem omrežju naslov 192.168.56.20
  • [ ] oba sistema se med seboj pingata po IP-ju
  • [ ] lokalna razrešitev imen prek /etc/hosts deluje
Vprašanja za razmislek
  1. Zakaj v laboratoriju uporabljamo dve virtualki in ne ene?
  2. Kakšna je razlika med NAT in Host-Only omrežjem?
  3. Zakaj strežniku praviloma nastavimo statični IP naslov?
  4. Kaj pomeni, če ping po IP-ju deluje, po imenu pa ne?
Dodatni izziv

Na klientu odstrani zapis za server.lab.local iz datoteke /etc/hosts in razloži, zakaj ime preneha delovati. Nato ga vrni nazaj. S tem jasno vidiš razliko med IP povezljivostjo in razreševanjem imena.

Mini povzetek

Po tej vaji moraš znati na kratko razložiti, kaj je vloga servisa priprava laboratorijskega okolja v virtualboxu v omrežju, kateri proces ali konfiguracija ga omogoča in kako ga preverimo s klienta.